Ah, nazaj v stare čase…
Mali Wormpaul je igral svojega 386 in prvič v svojem življenju pognal Double Dragon. In tam je bilo…
Preden sem sploh opazil, da se je igra začela, me je »zlobni« nasprotnik že prebutal do onemoglosti. Pa nič zato. Igra je bila tako dobra, da niti nisem opazil, da sem prvo stopnjo preigral že desetkrat.
Grafika je bila tako dobra, da sem ob vsakem udarcu začel kričati, sploh ko sem prvič zagledal velikana. Med mano in igro ni bilo ovir, življenje pa je bilo naravnost enkratno…
Dva tedna pozneje mi je moj starejši brat ponudil pomoč pri igranju, saj jo je sam končal že velikokrat. Skupaj sva bila neustavljiva. Za nasprotnikova življenja se nisva zmenila – borila sva se skupaj in to je bilo najbolj pomembno.
Prišla sva do zadnjega šefa in ga premagala z zelo dobro skupno igro. Končno sem lahko videl princeso, o kateri sem sanjal dneve in noči. Vendar ni hotela priti k obema – prišla je le k meni. Takrat sem se odločil, da bom udaril brata, in on je umrl. Življenje je bilo naravnost enkratno z mojo malo princesko…
Dandanes pa…
Double Dragon sem zaradi nostalgije zopet pognal, vendar pa je igra bila pravo razočaranje. Grafika je dolgočasna in uporablja preveč podobnih si barv. Zvoka skorajda ni, razen če udarite nasprotnika (pa še ta se ponavlja). Zvok sem tako izklopil in zagnal Winamp.
Še en problem je v kontrolah. Zares nadležno je videti svojega lika, kako stoji zraven nasprotnika in ne glede na tipke, ki jih pritiskate, ga ne morete zadeti. Umetna pamet nasprotnikov je naravnost dolgočasna in ko enkrat pogruntate igro, lahko skoraj vsakega nasprotnika pretepete z isto tehniko.
Še in še bi lahko govoril o slabosti igre (dolžina igranja, podobnost nasprotnikov, bedasta princesa na zidu,…). Vendar pa tisti, ki imate dobre spomine na igro, jo vseeno poženite. Za končanje boste porabili nič več kot 30 minut.
Za vse, ki še nikoli niste slišali za igro, jo preizkusite in poglejte, kje je Golden Axe (odlična igra po mojem mnenju) dobila zamisel. Vendar ne pričakujte preveč.