Nikoli nisem razmuel, zakaj se igra preprosto ni mogla imenovati King Kong, toda hej, takšen je pač svet iger ... pa začnimo, z Donkey Kongom!
Stvar je preprosta. Ste na las podobni Mariu (če to sploh je Mario), rešiti pa morate vašo ljubico, ki jo je ugrabil velik, hudoben opičjak z imenom Kong, Donkey Kong. (Resno, Donkey - osel?)
Približno tako kot King Kong, opičjak ugrabi blondinko, ki mu je všeč ter z njo pleza po stavbi. Le da je Donkey (seveda, Kralj Kongov tega nikoli ne bi storil) ne odnese s sabo prav do vrha, ampak vas draži z njo, tako da vsakič spleza gor le za nekaj nadstropij. Šele ko plavolasko dosežete (končate stopnjo), jo odnese višje, višje, višje in še višje (saj veste). Obstaja tudi nekaj stvari, ki upočasnijo vaše napredovanje do vrha. Ponavadi gre za sprehajajoči se ogenj (kot da že Donkey sam ni dovolj, se morate ukvarjati še s pametnim ognjem), ki ga lahko pogasite s kladivom (s tem so res zadeli v polno – če ognjeno kroglo udarite s kladivom, bo ta izginila). Slaba stran tega je, da s kladivom v roki ne morete plezati po lestvah.
In to je približno vse, kar se tiče te preprosto zasnovane, a nekako precej zahtevne CGA igre s piskajočimi zvoki.
Brez dvoma gre za klasiko, toda ali je ta igra kaj prida? Če sem iskren, je nikoli nisem imel pretirano rad, čeprav v tistem času še ni bilo kaj dosti izbire.