Stran je že imela prvi in tretji del serije, zato sem si mislil, da bi lahko objavili tudi tale drugi del.
Najprej vam moram razjasniti, da igra podpira igranje dveh oseb naenkrat (čeprav se aktivira na zelo čuden način). Če hočeta igrati dva igralca naenkrat, morate najprej izbrati igralno palico kot vhodno enoto. V tem primeru bo en igralec igral na levi strani tipkovnice, drugi pa z numerično tipkovnico. Leva stran tipkovnice uporablja tipke Q, W, E, A, D, Z, X in C za premikanje ter S ali SPACE za napadanje. Kontrole za igralno palico (čeprav se sliši neumno) se v resnici nahajajo na numerični tipkovnice, in sicer 7, 8, 9, 4, 6, 1, 2 in 3 za premikanje ter ENTER ali 5 za napadanje. Zakaj je temu tako, nimam pojma, vendar tako se igra to igro.
Gibi, ki jih izvršujete, so precen osnovni (udarjanje s komolcem, skakanje, itd). Pretepsti morate vse in vsakogar, razen vašega morebitnega kolega, ki igra z vami. Torej, ja – med sabo se lahko poškodujeta.
Grafika je dobra; rekel bi, da celo zelo dobra za 1989, vendar pa je zvok (kolikor ga pač je) naravnost grozen. Igra sama po sebi je zelo težka! Pretepanje nasprotnikov je težavno, vendar pa vam je na voljo orožje (moja najljubša je lopata), s katerim se lažje prebijete do cilja. Na žalost se bodo nasprotniki združili proti vam in takoj ko vas zadanejo, boste ob orožje. To naredi igro zelo težko in priporočljivo je, da imate zraven kolega, ki vam pomaga ob igranju.
Kar se pa zgodbe tiče… no ja, je zelo pomanjkljiva. Maščevati se morate za dekle, ki so jo ubili, zato je tudi podnaslov igre The Revenge.
Vsak igralec ima na voljo 3 življenja in če enega ubijejo, se drugi lahko brez problema prebija naprej. Tako da je taktika lahko tudi taka, da za kolega tvegate življenje in mu tako omogočite prehod do cilja (vendar boste verjetno prav vi želeli biti ta tip, za katerega se ta drugi zelenec žrtvuje, seveda).
Igra si žal ne zasluži ocene več kot 3 od 5. Grafika je sicer lepa, vendar je zvok obupen. Igralnost je ponavljajoča, vendar pa je igra izzivalna. Igrate lahko s kolegom (kar je, po moje, vedno dobro). In za konec, če ne bi bilo te igre, nikoli ne bi naredili Double Dragon III (najboljša igra v seriji).